Branik je v nelahkih razmerah leta 1952 zelo dobro oraniziral jugoslovansko državno prvenstvo, na katerem so bili najboljši veslači splitskega Mornarja, med katerimi je bil v središču pozornosti Perica Vlašič, zmagovalec znane regate v Henleyu pri Londonu, ki je v tistem času veljala kot neuradno svetovno prvenstvo.
Svoj tekmovalni krst zunaj Maribora so veslači Branika doživeli leta 1953 na drugi tradicionalni dolenjski regati v Novem mestu. Nastopili so s sedmimi čolni in osvojili kar tri prva mesta. Nato so sodelovali na peti mednarodni regati na Bledu z dvema čolnoma in z enim zasedli četrto mesto. Istega leta je Branik na svoji čolnarni ponovno organiziral jugoslovansko državno prvenstvo. Najuspešnjša je bila mlada članica kluba Olga Silovšek, ki je v prvem razredu, danes bi rekli med članicami do 23 let, v enojcu osvojila naslov državne prvakinje.

Z organizacijo državnih prvenstev je klub nadaljeval tudi v letu 1954. Predsednik regatnega odbora je bil Boris Kocijančič, predsednik Veslaške zveze Slovenije, sekretar je bil Franjo Lipko, tehnični odbor pa sta vodila Drago Gaspari in Vlado Venutti. Za prireditev je bilo v Mariboru veliko zanimanja, saj se je zadnji dan, ko so bili finalni nastopi, na obeh bregovih jezera zbralo blizu 3000 ljudi. Žal slovenski veslači niso zabeležili kakega posebneg uspeha z izjemo Olge Silovšek, ki je ponovno postala državna prvakinja v enojcu v prvem razredu.
In kdo je branil Branikove barve tisteg daljnega 1954. leta: v četvercu Franc Merhar, Bojan Kovačič, Ivan Penko in Vili Merhar; v mladinskem četvercu Vali Železnik, Vlado Horvat, Anton Vreznik, Peter Suovent in v mladinskih enojcih Albin Kramberger in Peter Keberl.
V tem obdobju so člani nadaljevali z urejevanjem čolnarne in njene okolice. Pri tem jim je bila v veliko pomoč elektrarna Mariborski otok, na čelu katere je bil takrat Maks Redjko, ki je klubu in tekmovalcem nudil pomoč tudi v številnih drugih oblikah.